Afrika 2023

Od Viktorjinih slapov do Ugande preko Malavija, Tanzanije, Burundija in Ruande.

V delu...

 

 

Namibija

Namibija je ena taka res posebna afriška država. En velik del Namibije je prekrit s puščavo. V njej živi malenkost več prebivalcev, kot v Sloveniji, a je kar 40 krat večja. Osrednji del z vsemi ogromnimi posestvi s kmetijami in veternicami za črpanje vode malo spominja na Avstralijo. Stvari pa so za Afriko tudi precej urejene, potovanje po državi je enostavno, voda iz pipe je pitna... Na trenutke tako dobiš občutek, kot da nisi v Afriki. A oranžna zemlja, ki te obdaja, prašne ceste po katerih se voziš, plemena na severu, žirafe ob cesti, stopinje levov v kanjonu, vse te stvari te hitro spomnijo, da si v Afriki. 

V Afriki sem na različnih potovanjih preživel leto dni. Prečil sem jo od Cape Towna do Kaira. Se peljal v zahodno Afriko s kombijem. Potoval po arabskih severnih državah. Večino teh potovanj sem potoval z nahrbtnikom oz. ‘backpackal’, čeprav Afrika ni ravno kontinent za ‘backpackanje’. Povezave so slabe, hostlov večinoma sploh ni, turistične znamenitosti pa niso ravno najbolj žepu prijazne. Predvsem pa čas teče drugače. Busi imajo lahko tudi cel dan zamude. Na prevoz lahko čakaš tudi po več dni in vsak dan ti rečejo, jutri pa res gre. In ko dobiš prevoz, te pelje od mesta do mesta, Afrika, ki smo jo videli v filmih in oddajah, pa se zgodi vmes. Tako Afriko nekako preskočiš.

Za marsikoga je prvo potovanje v Afriko kar šok, sploh če se odpravi v lastni organizaciji. Ne samo da čas teče drugače, da so povezave slabe, da je marsikaj videti kot ‘razpad sistema’... Tu so še afriške bolezni, pa en kup stereotipov, ki imajo morda nek negativen prizvok - nekateri držijo, drugi spet ne. A kljub temu obstaja nekaj držav, ki jim pravijo Afrika za začetnike. Uganda, Malavi, Kenija... Prav posebno mesto ima Namibija. Potovanje po Namibiji je nekaj povsem drugačnega, kot po ostalih afriških državah. Zaradi njene velikosti, neskončnih makadamskih cest, odročnost nekaterih parkov, je najlažje potovati z najetimi 4x4 avti - džipi. Džipi majo vso kamping opremo in na strehah šotore za spanje. Zelo udoben način potovanja po Afriki, ki ti omogoča, da se ustaviš, kjerkoli želiš.

Potovanje po Namibiji bi lahko opisal, kot road trip avanturo, ki ima nekaj okusa po Afriki. Kot neko prvo spoznavanje Afrike na nek tak mehak način. In ko v dveh tednih ne vidiš nobene kače, ko te ne poje noben lev, pa tudi komarjev ni na tisoče, nekako neki predsodki in strahovi pri marsikomu kar izginejo. 

 

 

Etosha

Zadnjih nekaj dni smo preživeli v parku Etosha. Park je velik kot Slovenija in je izjemno bogat z živalmi. Pred Afriko sem prijateljem razlagal, da bodo po uri ali dveh videli že toliko impal in ostalih kopitarjev, da se sploh ne bodo več ustavljali, ampak bodo želeli videti samo še leva, slona, nosoroga, leoparda... Te štiri živali in bivoli so tako imenovani velikih pet, a bivolov v Etoshi žal ni. Izraz velikih pet predstavlja pet nevarnih afriških živali, ki so bile v preteklosti posebna trofeja oz. podvig za lovce, če so jih ujeli. 

Park Etosha smo za zadnjih nekaj dni izbrali zato, ker če bi nam na poti šlo karkoli narobe in bi na poti izgubili nekaj časa, bi park sicer videli, a za nekoliko krajši čas. V parku smo se počasi premikali iz zahoda proti vzhodu. Imajo preko štirideset naravnih in umetnih napajališč, kjer se tre živali. Prizor, kjer ob napajališču lenari trop levov, okoli pa se pase na stotine impal, je nekaj običajnega. Kampi znotraj parka so res dobro urejeni. Imajo bazen, restavracijo, tuše... So pa precej zasedeni, zato je priporočljivo narediti rezervacijo dan ali dva prej.

Kampi imajo visoko električno ograjo, tako da si notri na varnem. Vsako jutro smo takoj, ko so se odprla vrata kampa, odšli na t.i. game drive. Zjutraj, ko še ni vroče, imaš večjo možnost, da vidiš živali. Ko je postalo vroče smo zavili v enega od kampov na kosilo. Pozno popoldne, ko je vročina malo popustila, je sledil nov game drive, ker živali spet počasi pridejo na plano. 

 

Ceste Namibije

Ceste v Namibiji so... Posebne. Ni to sicer klasična, morda stereotipna Afrika, ki je prepletena z neskončnimi rdečimi cestami, ki se ob dežju spremenijo v neprevozne ceste. Tudi niso slabe asfaltne ceste, kjer moraš biti vseskozi pozoren na 'pothole'. 

Namibijske ceste so široki makadami, ki so precej dobro urejeni in lahko vseskozi voziš zelo hitro. Hitrost je s pogodbo o najemu vozila omejena na 80 kmh na makadamu in na 100 kmh na asfaltu. In res priporočam, da ne vozite hitreje. Ne samo zaradi oddajnika GPS v avtu... Ampak ker ti na videz nedolžni makadami lahko hitro predrejo gumo. Največja nevarnost je, da zapelješ na kamen/skalo tako, da ga obrne navzgor in zareže v bok gume... Če se ti to zgodi na sprednji gumi lahko avto tudi konča na strehi...

Mi smo bili ekipa štirih avtov in vsak od nas je predrl eno gumo. Rent a car agenciji takoj javiš, da si ostal brez ene gume + kje se je to zgodilo. Takoj dobiš naslov, kam pelješ uredit novo gumo (vse to pokriva agencija).

Za bolj avanturistične popotnike skrajni sever Namibije skriva še nekaj biserov (in predvsem odbitih cest). Dolina Marienfluss, ki zaradi svoje odročnosti in lepote velja za en tak res zaželjen cilj. A samo za zadnjih sto kilometrov porabiš dva dni vožnje! Ko se vračaš, si lahko vožnjo skrajšaš s prečkanjem prelaza Van Zyl. Prelaz je primeren za samo najbolj izkušene. Ni ne cesta, ne pot, le skale in strmina. 

 

Himbe

V mestu Opuwo na ulici srečam domačinko, ki mi ponudi, da nas pelje do plemena Himbe. Pleme je zelo prepoznaven simbol Namibije. Morda nam je pleme poznano tudi zaradi vseh zgodb in pripovedovanj Šruge, ki v Namibijo zahaja že leta in leta...

Himbe si zaradi pomankanja vode ne umivajo, ampak si kožo in lase namažejo s posebnim blatom, ki je sestavljeno iz pigmenta okre in mlečne maščobe. To blato jih tudi ščiti pred soncem in komarji. Razkažejo nam, kako živijo, kako se pripravi to blato, prodajo nam nekaj spominkov. Mi zvečer zakurimo ogenj, nekaj domačink pleše in poje. 

Ob obisku Himb so se nam vzbudili različni občutki. Nekateri smo bili res navdušeni, spet drugi so se počutili precej neprijetno - kot da so v živalskem vrtu, le da namesto živali gledaš in fotografiraš ljudi. Okoli avtov so postopali otroci in nič ni ušlo njihovim očem. Najbolj zabaven dogodek se je zgodil, ko je Anže šel na stranišče, iz teme pa so se pojavili otroci in ga opazovali.

 

Kanjon Hoarusib

Pot po Namibiji sem načrtoval malo drugače, kot jo opravi večina turistov. Ideja je bila, da se odpeljemo nekoliko bolj proti severu do vasi Purros. Od tu po ozkem kanjonu reke Hoarusib do obale (ja, tu smo 'malo' kršili našo pogodbo o rentanju avtov). To je območje slonov, ki se po kanjonih premikajo med obalo in notranjostjo. Malo smo upali, da bomo imeli srečo in jih videli. Pred nami sta bila dva dneva vožnje. Cesta postaja slabša in slabša, pokrajina pa navdušuje. Srečamo nekaj žiraf, peljemo se čez oranžno ravnico Giribes, ki se nenadoma kot morje pojavi sredi vseh hribov.

Ko prispemo do kanjona, si nakupimo zaloge vode. Želja je, da prespimo nekje v kanjonu in se naslednji dan zapeljemo do morja. Že po nekaj prvih metrih vožnje se nam na obraze razlije nasmeh. Vozimo se malo po slabih kolesnicah, malo po reki, malo po pesku, malo po mivki. Kanjon je na nekaterih mestih širok samo nekaj metrov. Sonce začne počasi zahajati, večerna svetloba in prah pa fotografije naredita še lepše. Ustavimo se, da poiščemo kraj, kjer bomo prespali, a takoj najdemo stopinje od leva. Obrnemo in se peljemo ven iz kanjona v kamp v prvi vasi :) 

Naslednje jutro nam domačini za nadaljevanje poti predlagajo, da nadaljujemo po kanjonu, a v obratni smeri, v notranjost, češ, to je bližnjica. Takoj ko zapeljemo v kanjon, se eden od avtov zakoplje (pozabil izkopit stabilizacijo vozila). Porabimo eno uro, da ga spravimo iz peska. Vožnja, ki sledi, pa je najbolj razburljiva vožnja v mojem življenju. Dejansko je to bila off-road vožnja, kjer smo sledili kolesnicam predhodnjih avtomobilov ali pa iskali prehode med kamni po strugi reke. Srečamo nekaj žiraf, postavimo avto na tri kolesa, zavijemo v napačno dolino, nekaj kratkih odsekov prevozimo celo tako, da imaš glavo zunaj in gledaš kolo, kje se pelje med skalami... Za 60km smo tako porabili pet ur!